Kreativni razred, 29. junij 2021 ―  POLARIZACIJA, NACIONALIZEM, TRIBALIZEM ALENKA SOTTLER 26.10. 2020 objavljeno v FB Skupini Skozi oči prekariata ilustracija "Srečna simbioza" Alenka Sottler Vsi znanstveniki so si edini, da je tribalizem ena najbolj neprijetnih prirojenih značajskih lastnosti človeške vrste, ki ima lahko katastrofalne posledice. Tovrstno obnašanje človečnjakov duhovito razloži prof. dr. Robert M. Sapolsky (1957), ameriški nevrobiolog, primatolog in antropolog, danes predavatelj biologije in nevrologije na univerzi Stanford v kratkem videu: https://www.youtube.com/watch?v=lrzXE5XttOE&list=PLREnI8bUF2nCnUkPjszz7n42UR6Z1-t1K&index=313 V njem opiše, kako lastnost »mi proti drugim« sodeluje pri sodobnih nacionalizmih. Naši možgani  so namreč predisponirani, da se odzovejo s sovražnimi čustvi, kadar nalete na drugačne ljudi. https://edition.cnn.com/videos/tv/2019/03/08/exp-gps-0310-sapolsky-on-nationalism-and-neuroscience.cnnO teh temah piše tudi prof. fiziologije in sociologinje na univerzi Yale, Nicholas Christakis. V članku SUPRISING LINK BETWEEN INDIVIDUALITY AND INDIVIDUALISEM, kjer se posveti tribalizmu in polarizaciji v družbi: https://time.com/5563987/the-surprising-link-between-cooperation-and-individuality/ prof. Christakis na koncu zaključi, da so tudi načini, kako se temu lahko upremo. Za primer navede misel Martina Luthra Kinga “I have a dream that my four little children will one day live in a nation where they will not be judged by the color of their skin but by the content of their character! (Imam sanje, da bodo moji štirje mali otroci nekega dne živeli v državi, kjer jih ne bodo sodili po barvi kože, ampak po vsebini njihovega značaja.)In če prenesem te stavke na interno Slovensko situacijo. Imamo sanje, da ne bi ljudi delili na dve polovici, ampak po tem kakšen je posamezen človek po karakterju. Za tak način razmišljanja pa moramo najprej biti zreli kot samostojni individuumi, kajti šele kot taki lahko soustvarjamo sodelovalno in empatično družbo, zaključi

Kreativni razred, 23. junij 2021 ― O ČEM GOVORIMO, KO GOVORIMO O PREKARNOSTI? ALEKSANDRA KANJUO MRČELA Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede 352  Prispevek Aleksandre Kanjuo Mrčela je bil objavljen v nedavno izšlem zborniku Študije o prekarnosti: file:///C:/Users/Alenka/Documents/KREATIVNI%20RAZRED/Studije_o_prekarnosti_21.pdf »Ye shall know the truth, and the truth shall make you mad.“ (Aldous Huxley) Konceptualizacija prekarnosti Načini organiziranja dela so bili skozi zgodovino določeni z načini življenja, z oblikovanjem delovnih in drugih družbenih vlog, z načini bivanja, s tehnološkim razvojem, z načini mišljenja, simboličnega predstavljanja in razumevanja realnosti. Z načinom organizacije dela in zaradi njega so definirana družbena razmerja. V posameznem zgodovinskem obdobju je način dela določen s strukturo moči v družbi in jo tudi določa. Način dela bistveno določa način produkcije življenja ljudi v celoti. V tem prispevku bomo večdisciplinarni nabor besedil 20 avtoric in avtorjev komentirali v luči razprave o vzrokih in posledicah prekarizacije – spreminjanja načina organiziranja dela danes. Široka mednarodna razprava o prekarnosti, v katero se vključujemo s tem zbornikom, kaže, da smo na koncu nekega obdobja in v procesu oblikovanja novega. Obdobje, ki doživlja velike spremembe in je v zatonu, je označevala standardizacija dela in življenja v večjem delu industrijsko razvitega sveta. Na globalnem severu, zahodu in delu vzhoda je bil sistem standardiziranega dela in življenja večine ljudi v času po drugi svetovni vojni organiziran v skladu z različnimi ekonomskimi in političnimi doktrinami, ki so ponekod bolje, ponekod slabše in določen čas blažile posledice globalno dominantnega kapitalističnega sistema, osnovanega na izkoriščanju šibkejših v središču in še bistveno bolj na obrobju sistema. Globalni jug in deli vzhoda pa so se težko in počasi (če so se sploh) izvijali iz preteklih kolonialističnih razmer. Angela Davis (2017) definira kapitalizem ko